Lara Wolf

Sistemska psihoterapija je pristop, ki posameznika in njegove stiske vedno razume v kontekstu njegovih pomembnih odnosov: družine, partnerstva, delovnega okolja in širšega družbenega okolja. Temelji na spoznanju, da nikogaršnja stiska ne zraste v izolaciji, ampak so naša občutja, izzivi ali vzorci vedenja močno prepleteni z nevidno mrežo odnosov, v katerih živimo.

Zakaj "sistemska"?

Naša prva asociacija ob besedi sistem gre najbrž v smeri institucij (šola, zdravstvo idr.), a sistem je v resnici veliko več od tega. Prvi sistem, v katerega vstopimo in v katerem se oblikujemo, je naša družina. Skozi življenje nato le prehajamo iz ene mreže v drugo – od šolskih klopi in delovnih mest do partnerskih in prijateljskih odnosov. Vsi ti sistemi nas zaznamujejo, sistemska terapija pa se posveča prav raziskovanju teh živih mrež odnosov.

Glavni poudarki sistemskega pristopa:

• Ne iščemo krivca: Ljudje se pogosto ujamemo v črno-bel pogled na stisko, v kateri se znajdemo. Črno-bel zato, ker vidimo dva možna scenarija: kriv_a sem bodisi jaz bodisi ti. V sistemski terapiji težav ne vidimo kot posameznikovo napako, pač pa kot smiseln odziv na zapleteno dinamiko v odnosu.

• Razvozlava nevidne vzorce: Pomaga prepoznati ponavljajočo se dinamiko v odnosih, neizrečena pričakovanja ter nepredelane družinske zgodbe, ki se tiho prenašajo iz roda v rod in nezavedno usmerjajo naše odločitve v sedanjosti.

• Opremlja z novimi odzivi: Ne spreminjamo le načina razmišljanja, pač pa preizkušamo drugačne načine odzivanja. Ko pretrgamo obrambne odzive (kot so umik v tišino, napad ali prilagajanje do izčrpanosti), v odnosih ustvarimo priložnost za več varnosti in stika.

Komu je namenjena?

Primerna je tako za posameznike, ki želijo globlje razumeti svoje notranje blokade in odnosne vzorce, kot tudi za pare in družine, ki iščejo pot iz pogostih konfliktov, čustvene oddaljenosti ali težjih življenjskih prelomnic.

Pogosto me ljudje vprašajo, zakaj sem postala psihoterapevtka. Moj kratki odgovor: ker v psihoterapijo in njene učinke močno verjamem. V malce daljšem razmisleku pa pojasnim, zakaj.

Včasih v terapiji pride do trenutkov hevreka, velikih aha momentov, ko se vse sestavi in dobi svoj smisel. Z veseljem opazujem obrazno mimiko človeka, ki se mu je odprlo čisto novo polje razumevanja sebe in sveta – z rahlim nasmeškom se čudi temu, da je šel na sprehod po isti poti kot že tolikokrat doslej, pristal pa v čudežnem vrtu. Zdaj si ne more predstavljati, da bi na sprehode še hodil brez razmišljanja o tem, kaj vse bo videl, če ne bo ves čas gledal le v eno smer.

Drugič se skupaj vrtimo v krogu in ko se jim že zdi, da premika ne bo, se proti pričakovanjem klientov zgodi velik preskok. Ponavadi ga pospremijo z besedami: "Pojma nimam, kako se je to zgodilo, ampak ..." In potem navdušeno pripovedujejo o tem, da so tisti odnos končno preboleli, tisto službo končno dobili, tisto svojo lastnost končno nehali videti kot pot v lastno pogubo.

Večina pa jih med terapevtskim procesom začudeno ugotovi, da spremembe ne prihajajo linearno; ne potujejo od točke A do točke B in od tam po logičnem zaporedju naprej. Vidijo, da spremembe sledijo naravnemu življenjskemu procesu nihanja.

Kakor si v naravi sledijo plima in oseka, svetli dnevi in temne noči, cvetenje in zimsko spanje, tako imamo tudi ljudje naravna obdobja velike rasti, ki jim znajo slediti trenutki za počitek. Takrat smo manj produktivni navzven, a nam to ponuja priložnost, da popišemo notranji inventar in ugotovimo, kaj vse mora z mentalnih polic, ko bomo spet polni zagona.

Pravi dokaz, da psihoterapija deluje, ni samo v raziskavah o njeni učinkovitosti, pač pa v terapevtskih sobah, kjer psihoterapevti čisto od blizu opazujemo, kako klienti prehajajo iz obupanega "ne morem" v že malce bolj zmehčan "no, mogoče bi nekoč lahko", svojo psihoterapevtsko pot pa sklenejo v opolnomočenem "zmorem".