Blog - Lara Wolf

Tisto, kar je v resnici manjkalo

(Odrasli) otrok, ki je odraščal v nezdravi družinski dinamiki, ne trpi le zaradi neposrednih napadov na svojo vrednost; kritik, razvrednotenja ali nenehnih napetosti. Njegova najgloblja rana nastane zaradi nečesa bolj tihega, a temeljnega. Nihče ni zares prepoznal njegovih občutkov in mu potrdil, da je to, kar čuti, resnično in razumljivo.

V razvojni psihologiji se to imenuje zrcaljenje. Otrok razvije stabilen občutek sebe šele takrat, ko se ob odraslem začuti opaženega; ko se mu s konkretnimi besedami in/ali dejanji sporoči, da je slišan, viden in razumljen.

Kadar tega zrcaljenja ni, otrok nima druge izbire, kot da se v izražanju sebe prilagodi okolici. Nauči se čutiti tisto, kar od njega potrebujejo starši, in ne tistega, kar v resnici čuti sam.

Postane izjemno prilagodljiv, nauči se brati ljudi in nanje reagirati, kakor čuti, da mora, da bi bil sprejet. Postane »priden« in začne se ponašati s svojo spontanostjo in nezahtevnostjo. Kot da je nekaj častnega v tem, da nima želja ali zahtev. Tega ne naredi zato, ker bi bil šibek people-pleaser z upognjeno hrbtenico, pač pa zato, ker je bila v njegovem otroštvu to edina pot do varnosti.

Odsotnost nekoga, ki bi otroku verjel – tihi občutek, da ga nihče ne vidi in mu nihče ne verjame – postane rana sama po sebi.

Zakaj glava ne more popraviti tistega, kar manjka v srcu?

Razumevanje vaše preteklosti je izjemno pomemben in nujen prvi korak. A kognitivni vpogled ima svoje meje.

Preden se naučite razumeti se in umiriti svoja čustva, morate to izkušnjo vsaj enkrat doživeti ob nekom drugem. Naš živčni sistem se uči in celi v realnem času, v živem stiku, iz oči v oči. To ni nekaj, kar bi lahko retrospektivno nadomestili z analizo, podkasti ali teorijo v tišini lastne sobe.

Poleg tega lahko razumevanje včasih postane tudi nehotena obramba. Glava nam govori: »Zdaj ko vse razumem, sem končno na varnem.« A s tem se morda le izogibamo globoki žalosti ob izgubi, ki jo to razumevanje razkriva.

Ko obrambe naposled popustijo, se stara bolečina ne sprosti zato, ker bi nazadovali. Sprosti se zato, ker se končno počutite dovolj varne, da potlačeni občutki pridejo na površje.

Zakaj odnos naredi tisto, česar teorija ne more?

V tem tiči ključna razlika.

Videi, knjige in podkasti vam lahko dajo besede. Dajo vam okvir in potrditev, da si svoje izkušnje niste izmislili. Ne morejo pa se pogovarjati z vami.

Ne morejo vas pogledati v oči v trenutku, ko vas preplavijo sram, jeza ali globoka osamljenost, in vam sporočiti: »Vidim te. To, kar čutiš, je popolnoma na mestu. Nisi več sam_a.«

Varen terapevtski odnos (ali kakšen drug odkrit, dosleden odnos v odraslosti) nudi priložnost, da se izvorna vrzel lahko dejansko zaceli z izkušnjo. Z občutkom, da je nekdo tukaj in zdaj priča vašim čustvom.

To je razlika med branjem o empatiji in tem, da jo dejansko začutite na lastni koži.

Raziskovanje in nabiranje informacij je neprecenljiv prvi korak. Daje besede tistemu, kar je bilo prej nepoimenovano, in briše občutek, da ste edini na svetu s takšno izkušnjo.

Razvojna travma je nastala v odnosu, v katerem je manjkalo nekaj temeljnega: biti viden in slišan. Ta ista rana se najgloblje celi prav tam, kjer se je odprla; v novem, varnem odnosu, ki to vrzel končno zapolni.