Blog - Lara Wolf
ZAKAJ JE MOJ OTROK TAKO ZELO LEN?
300-krat ste mu že rekli, pa še vedno pušča torbo raztreščeno na hodniku. Ob njegove čevlje ste se ob vstopu v stanovanje spotaknili vsak dan v tednu. Domače naloge ne naredi, če mu ne "dihate za ovratnik" – razen tiste za predmete, ki mu gredo z levo roko, te naredi mimogrede, zato veste, da bi lahko, če bi le hotel.
Spet ni zložil posode v pomivalca, čeprav mu "težite in najedate" že tri dni. Zjutraj je zaspal k pouku, popoldne je komaj ujel trening. Letos je imel bajne načrte za svoj novi hobi; ostalo je pri idejah in "bom že".
Najbrž vam nihče ne bo oporekal, če tudi na glas izustite, kar vas kljuva ob vsaki taki interakciji z njim. "Zakaj je moj otrok tako zelo len?!?"
Gotovo ste nekje na spletu zasledili izraz, ki bi prav tako ustrezno opisal to, kar počne: prokrastinacija. Odlašanje. Zdi se, da mu je predan. Da je njegov življenjski moto: ne odlašaj na jutri, kar lahko storiš pojutrišnjem.
Kako se lahko kot njegov starš, ki se v življenju bolj ravna dobre stare rane ure, ki je zlata ura, obvarujete nenehnih prepirov in pričkanj, prosjačenj, ki itak ničesar ne spremenijo na dolgi rok, in obupavanja, ker ne veste, če bo sploh kdaj bolje?
Odgovor, ki ga iščete, verjetno ni tisti, ki ga pričakujete. In tudi ni tisti, ki vam ga bo ponudil članek tipa: s petimi koraki do pridnega otroka.
Resnica namreč je, da "lenoba" skoraj nikoli ni prava beseda za to, kar se dogaja.
Kako se sploh vede len človek? Predstavljajte si za trenutek filmsko predstavo lenobe; človeka brez volje, brez želja, brez energije za karkoli. Takega, ki dobesedno ne počne ničesar, zgolj obstaja. Si predstavljate, da ta isti človek "ne zmore" spraviti posode v pomivalni stroj, brez težav pa prebije tri ure na treningu, ki si ga je sam izbral? Zakaj najde energijo za igro s prijatelji do poznih ur, za igranje inštrumenta, za vse tisto, kar čez teden doseže in naredi?
Lenoba ne izbira opravil. Kar vidite pri svojem otroku, zato ni vsesplošno pomanjkanje volje, temveč blokada ob točno določenih zahtevah. In to je popolnoma druga zgodba.
Kaj se dogaja v najstniških možganih
Kot v svoji knjigi Vihar v možganih lepo pojasnjuje priznani psihiater dr. Daniel Siegel, se najstniški možgani – predvsem prefrontalni korteks, ki upravlja z organizacijo, začetkom dela in nadzorom nad impulzi – še intenzivno preoblikujejo, in sicer pri vsakem otroku v svojem tempu.
To, kar opazujemo, zato pogosto ni namerna lenoba, pač pa proces zorenja t. i. izvršilnih funkcij. Dokler zorijo, lahko vidite težave z začenjanjem nalog, načrtovanjem in organizacijo, delovnim spominom, časovnim upravljanjem, nadzorom impulzov, čustveno regulacijo in fleksibilnostjo mišljenja. Mimogrede: procesa zorenja primerjava z bratom, sestro ali sošolcem, ki je "pri istih letih to in ono že delal", ne pospeši. Otroku s tihimi ali glasnimi primerjavami ne pomagamo dohiteti razvoja, ki še ni na vrsti. Mu pa lahko damo še en dokaz, da ni v redu, kakršen je.
Nevrološka nezrelost pa še ne pojasni vsega. Znotraj nje se pogosto skriva čustveni odziv, ki ga starši radi označimo kot jezikavost ali celo predrznost. Lahko tako gledate na to, ampak odgovorite si prej na to vprašanje: me tak pogled na mojega otroka pomirja ali še bolj frustrira? Če je odgovor slednji, potem vam bo morda uteho ponudil drugačen pogled na to, kaj se vašemu otroku dogaja pod površjem.
Morda gre za preobremenjenost ali nevrološko blokado ob nepriljubljenih opravilih, ki je otrok ne zna poimenovati. Morda za strah pred neuspehom, ki je tako velik, da je lažje sploh ne poskusiti kot poskusiti in spodleteti. Morda gre preprosto za to, da lahko občuti nekaj nadzora nad svojim življenjem samo takrat, ko odklanja vaše zahteve, tudi če je to zanj na dolgi rok slabša izbira.
In morda bi bilo, namesto da štejemo, česa vse otrok ni naredil, včasih bolj koristno pogledati, kaj vendarle izpelje do konca. Ne le zato, da njegovih dosežkov ne zmanjšamo, pač pa ker se prav v tem, kaj mu je takrat pomagalo, morda skriva del odgovora, ki bi mu koristil tudi drugod.
Nekaj je jasno. Nobenega od teh razlogov ne odkrijete s še enim naveličanim opominom o čevljih na hodniku.
Razumevanje in zahteva nista nasprotji
Predstavljam si, da si zdaj pri sebi mislite, da vas pozivam k temu, naj nehate zahtevati, da otrok opravi svoje dolžnosti. Ne.
Vaša želja, da otroka vzgojite v odgovornega, delovnega človeka, je popolnoma upravičena, in ta cilj ostaja. Sprememba perspektive iz "narediti mora, pa naj hoče ali ne" v "zanima me, čemu se temu tako upira", ni popuščanje ali pomik proti permisivni vzgoji. Gre za preprosto dejstvo, da razumevanje in zahteva nista nasprotji. Lahko pokažete iskreno zanimanje za to, kaj se dogaja v otroku, hkrati pa mu še vedno postavite mejo, da mora svojo dolžnost opraviti. Razlika je v tem, da bo upor ob taki meji verjetno manjši, pot do lepšega odnosa pa krajša.
Zato vas vabim, da naslednjič, ko bo v vas spet vrelo zaradi otrokove “lenobe”, poskusite sodbo nadomestiti z radovednostjo. "Kaj mu je pri tem, kar odklanja, tako težko?" In še korak dlje: "Kdo ali kaj mu lahko pomaga, da bo svoje dolžnosti opravil nekoliko lažje ali hitreje?"
Odgovor morda ne pride takoj. Velika verjetnost je, da ga on sam sploh (še) nima. Ampak to vprašanje, za razliko od vseh prejšnjih prepirov, obema daje upanje. Z njim otroku sporočate, da ga vidite širše od njegove razmetane sobe. Na dolgi rok s tem ne rešujete le pospravljenih čevljev, pač pa gradite zaupanje za celo življenje.
o meni Psihoterapija Blog Cenik Kontakt
©2026 – Lara Wolf s.p. | Varovanje zasebnosti